Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) opredeljuje vrednotenje in priznavanje kot postopek, v katerem ovrednotimo znanje, spretnosti, kompetence, ki si jih je posameznik pridobil ali razvil v svojem življenju in različni okoliščinah: z izobraževanjem, delom, s prostovoljskimi in prostočasnimi dejavnostmi.
Odrasli znamo veliko več, kot si mislimo, saj razvijamo znanje vse življenje, na različne načine in v različnih okoliščinah. Vseeno pogosto menimo, da ne znamo dovolj, da šteje le formalno, neformalnega ne prepoznamo in mu ne pripisujemo pretirane vrednosti, čeprav praviloma velja, da vsakdo kaj zna in ima vsako znanje v različnih okoliščinah različno vrednost.
Zato je pomembno, da naredimo tovrstno pridobljeno znanje vidno in mu damo pravo vrednost. To je tudi eden od poglavitnih namenov postopkov vrednotenja, cilji pa so lahko še:
Predstavitev vrednotenja, kako postopek poteka v praksi in izkušnjo udeleženke, si lahko ogledate v video-publikaciji Svetovanje za znanje.
Kdo lahko izpeljuje postopke vrednotenja?
Izpeljujejo jih lahko različne organizacije, na regionalni in lokalni ravni, kot npr. izobraževalne organizacije (za mladino in odrasle), regionalne razvojne agencije, območna/regionalna gospodarska in obrtno-podjetniška združenja, zbornice, podjetja, nevladne organizacije ipd.
Ne glede na to, za kakšen namen izpeljujemo postopek vrednotenja, kdo ga izpeljuje in kdo se ga udeležuje, ločimo tele faze postopka:
1. ugotavljanje
Je proces, v katerem posameznik sam ali v sodelovanju s svetovalcem ugotavlja, katero znanje in spretnosti si je že pridobil v različnih učnih okoljih, in jih nato primerja z vnaprej določenimi standardi.
2. dokumentiranje
Pomeni zbiranje dokazov o znanju, spretnostih in/ali kompetencah in urejanje le teh na pregleden način, za določene namene idr.
Najpogostejše orodje za dokumentiranje je portfolijo/zbirna mapa učnih dosežkov/listovnik.
3. ocenjevanje
Je proces presojanja posameznikovega znanja, spretnosti in/ali kompetenc po določenih kriterijih (standardih, merilih), z določitvijo učnih metod in pričakovanj.
Uporabljajo se različne metode in orodja: intervju, vprašalniki, testi, praktični preizkus, opazovanje na delovnem mestu, ocenjevalni centri idr. Praviloma se kombinira več metod in orodij
4. certificiranje
oziroma potrjevanje rezultatov ocenjevanja posameznikovih učnih izidov, pridobljenih v neformalnem izobraževanju in priložnostnem učenju, v obliki kvalifikacije ali „kreditov/točk“, ki vodijo do kvalifikacije in/ali druge oblike.
Informiranje in svetovanje morata biti omogočena v vseh fazah postopka in sta pomembna v fazi priprave kandidata na postopek, za širše seznanjanje morebitnih kandidatov in širše javnosti z možnostmi vrednotenja in potrjevanja neformalno pridobljenega znanja, spretnosti in kompetenc.
Informatorji za postopke vrednotenja so lahko različni strokovni delavci v različnih organizacijah, v katerih odrasli iščejo podatke o možnostih nadaljnjega izobraževanja, zaposlovanja, razvoja kariere ipd. Informatorji so torej lahko: organizator izobraževanja odraslih, svetovalec v svetovalnih središčih za izobraževanje odraslih, učitelj v izobraževanju odraslih, strokovni delavci zavodov za zaposlovanje, strokovni delavci z licenco za svetovalca za preverjanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij (NPK).
Najpomembnejši strokovni delavec v postopkih vrednotenja in potrjevanja neformalnega učenja pa je svetovalec, ki v postopkih vrednotenja izpeljuje kompleksne in strokovno zahtevne naloge, kot so vodenje svetovalnih pogovorov za potrebe načrtovanja in izpeljevanja vrednotenja, spodbujanje in nadzorovanje priprave portfolija kot najpomembnejšega instrumenta vrednotenja, spodbujanje ugotavljanja in samoocenjevanja doseženega znanja, spretnosti in kompetenc udeleženca, skrb za stike z učitelji in ocenjevalci, zagotavljanje celotne podpore in svetovanja med vrednotenjem ...